Malta - mali popotnik

--Treviso

Že en mesec gledam, iščem, brskam in šnofam kako bi moje nogice spravila v toplejše kraje. Prstki tolčejo po tipkah in naenkrat se na ekranu prikaže: 18°C - Malta. Lajk it. Čez en teden se z natrpanim nahrbtnikom že sprehajam po Trevisu. Odpovedal so let.

Seveda nisem šla sama na pot. S seboj vedno vzamem najnujnejše - mojega fantiča, osebni dokumenti in sprintano letalsko vozovnico. Na okencu prijazna deklica pove, da imamo več opcij: iti domov ali vlak do Pise in potem naprej letet do Malte (povrnjeni stroški). Izbrana druga opcija. Greva. Mučna noč na železnički postaji. Mine me volja do potovanja, ko vstopim v smrdečo čakalnico nabito klošarjev s flašami vina v rokah. A tu naj bi počakala tri ure? Ne hvala. Srečamo gručico hrvatov, ki so na istem kot midva. Skupaj gremo do najbližjega hotela. Vratar nas pusti v "loggio". Zleknemo naše okončine na udobne kavče.

"Ou, ma che cazzo vuole..peche non aprite anche quell.."puff ..paff..tresk. Loputajo vrata vagona. Z Gregorjem leživa stisnjena drug ob drugem in preganjava mraz. Neuspešno. Ob 9ih zjutraj zagledava Piso obsijano s soncem. Kot zgubljena mesečnika zaspano tavava po uličicah. Išečeva park. Drevesa. Košček trave, da pretegneva utrujeni telesi. NIČ. Nobenega parka. Ogledava si mogočen nagnjen falusni monument in občudujeva japončke s fotoaparati.

--Malta 

Skuštran možicelj stopiclja proti nama. A je to on ali ni? Čez pet minut se z njim že vozimo na nasprotni strani ceste. Toplota. Neverjetnih 10 stopinj več kot v desni taci naše kokoške. Tema. Polnoč.Utrujeni. Spat.

Zjutraj se v sobici zbudiva sama. Spiva pri Ianu, človeku, ki sva ga prejšnji dan spoznala. Nekaj dni preden sva odšla na Malto, sva se odločila da bo to eno izmed najbolj "low budget" potepanj. Našla sva človeka na couchsurfingu, ki naju je gostil in se kar odselila za en teden na majhen kamnit otoček.

Valeta. V varnem objemu obzidja se na koncu rtička skriva mestece Valeta. Krofki se kar sami ponujajo na odmaknjenem vogalu, zraven se prileže še topel čaj in užitek je popoln. Končno spočita.

Zvečer smo vabljeni na žur k sodobni hipijevki. Zvija se na veliko. Oblaki dima lezejo v nosnice... topel "space" kolaček vabi k mizi, reggae zapolni še tiso malo prostora, kamor ne seže dim. 5 lajajočih psov neutrudno skače gor in dol po stopnicah, vmes premor za kakšen "kakec". Smrdi. Pasji vonj se širi po kavču, kuhinji in hrani. Pasje zavetišče?!?

15h. Dobro jutro. Noga zleze izpod oddeje v ledeno mrzlo sobo obdano s kamnom. Zmačkan Ian naju odpelje do mogočnih klifov na zahodni del otoka. Že vidim kako bi Sharma* na vrhu klifa zrl v daljavo, se nežno dotikal skale in na lepem izustil: "There's a lot of potential" . DWS. Raj za plezalce.

Raje se podam po hribčku navzgor in najdem nekaj rastlinic. Njami. Šparglji. Navdušeno razlagam, kako odlični so pripravljeni z jajci, ko Ian odtrga bilko, jo zgrizge in naredi zgrožen obraz:"Are you eating THAT?" Poskusim še sama. Bljek. Grenko. "Yes, but in Slovenia doesn't taste like that". "pfff, crazy slovenian!"

Noge kar same skačejo na skale polne fosilov, balvane z vzorci školjk in se približujejo robom klifov, a ne preveč, da ne bi občutile ledene vode pod seboj.

Spet naju zdrami Ian s svojim zvončkom. Poklekne na tla pred kipcem Bude, mrmra nekaj besed in se baje počuti mistično. Pogledava se in si misliva svoje, saj čez pet minut sedi v svojem udobnem belem fotelju in že razlaga, da se zelo rad oblači v roza Armani majčke in vozi vpadljive avtomobile (verjetno črne). Poduhovljen človek! Nelagoden občutek ob vsakodnevnem prenašanju čustvenih in poduhovljenih izpadov naju prepriča, da je čas za Gozo. Jutri zjutraj.

* Chris Sharma ameriški plezalec na svetovnem nivoju. V svoji dolgoletni profesionalni karieri je večkrat premaknil meje mogočega v športnem plezanju. In tega se zaveda.

--Gozo

Tp.Tup.a.Au. Socialističen avtobus skače po razritih cestah mimo mest San Giljana, San Gwana, San Pawla v katerih so cerkve bolj okrašene kot Ljubljana v novoletnem času. Ustavimo se v Cirkewwi, počakava na trajekt za Gozo. Poceni.

Peščeni kos obale se nama prikaže pred očmi, ko že eno uro tavava po Gozu in odganjava tečne taxiste. Tisih nekaj kilometrov pa le zmoreva peš.

Sonce zaide za klif. Morava naprej.

Zapuščeni nasadi pomaranč, mandarin in limon zagrajeni s kanelami. Hitro suneva nekaj sočnih sadežev in se odpraviva po zaraščeni poti naprej. Bodeča trava. Novi nasadi. Nov ovinek...še več klifov..tema se počasi spušča. Kje je prekleta plaža?

Sonce zaide za klif. Morava naprej.

Zapuščeni nasadi pomaranč, mandarin in limon zagrajeni s kanelami. Hitro suneva nekaj sočnih sadežev in se odpraviva po zaraščeni poti naprej. Bodeča trava se zabada v noge in naju težko pusti naprej. Novi nasadi. Nov ovinek...še več klifov..tema se počasi spušča. Kje je prekleta plaža?Plameni se dvigajo in spet počasi ugašajo.Kanele gorijo hitro. Namečeva nekaj lesa, ki sva ga našla v stari podrtiji. Za kakšno urco bo. Usedem se na improvizirano ležišče iz palet in režem nakaradeno čebulo. Zvezdnato nebo je za silo vzpodbudno. Počasi se spušča vlaga.Kot največji egoist vlečem spalko nase. Uporabiva še astrofolijo. Ob šestih sva zaradi mraza že na nogah. Zobna pasta pomešana z morsko vodo me končno predrami. Kri mi po žilah poženejo sončni žarki. Srkam jih vase kot kuščar, ki ni ugledal sonca že nekaj dni.Nahrbtnik na rame! Poslovim se od Ramle*, polne mrtvih meduz, in že jo ucreva po hribu navzgor. Ramla* - ognjeno peščena plaža na otoku Gozo.




----
naj bi se nadaljevalo..